LocPanel
Kratka predstavitev LocPanel je program, ki podpira realistično vožnjo modelnih vlakov. To pomeni, da namesto upravljanja hitrosti, ločeno upravljamo moč motorja in zavore na enak način, kot v pravi lokomotivi. Oboje lahko upravljamo s standardnim ročnim upravljalnikom, program, ki teče v ozadju na računalniku, pa iz nastavljene moči motorja in zavor v skladu z fizikalnimi zakoni ves čas računa sile, pospeške in trenutno hitrost lokomotive, s katero krmili dekoder v lokomotivi. Program je zaenkrat namenjen vožnji dieselskih lokomotiv. Pomen znakov v besedilu: Z dvojnimi narekovaji (") so v besedilu označena imena ukazov, menijev in oken, ukazi za obe jezikovni različici so ločeni z znakom '/'. Deli besedila, namenjeni naprednim uporabnikom (ki osnove delovanje programa že pozna), so izpisani z rjavo barvo. Kazalo Kaj omogoča? Program simulira upravljanje diesel-električne lokomotive, kakšne so v rabi v ZDA, pa tudi pri naših lokomotivah, ki smo jih uvozili iz ZDA ali so bile napravljene po ameriški licenci (npr. Španka). Te lokomotive poganjajo elektromotorji, ki dobivajo elektriko iz agregata, ki ga poganja dieselski motor. Moč elektromotorjev lahko uravnavamo v osmih stopnjah, dieselski motor pa obrate avtomatsko prilagaja toku, ki ga porabljajo motorji (podobno kot pri prenosnih bencinskih agregatih). Zato je za te vrste lokomotiv značilno, da se ob povečanju moči elektromotorjev dieselski motor odzove z značilnim prehodom - najprej zarohni, nato pa se vrtljaji umirijo. Zaradi večje moči začne lokomotiva pospeševati in to tem hitreje, čim večja je moč motorjev - seveda odvisno od teže vlaka, ki ga mora vleči. Prazna lokomotiva je lahko prav poskočna, glavna ovira pri doseganju visokih pospeškov pa je zdrsavanje pogonskih koles pri preveliki moči. Ko lokomotiva doseže želeno hitrost je potrebna manjša moč za vleko, tako da se pri enakomerni vožnji po ravnem ali po blagem spustu motorja skoraj ne sliši. Pri običajni vožnji modelne lokomotive z vgrajenim zvočnim dekoderjem je zvok pri počasni vožnji tih, pri hitri vožnji pa se hrup (oziroma število vrtljajev) poveča, kar je prav nasprotno kot v resničnosti. Program LocPanel pa omogoča, da lokomotivo upravljamo enako kot pravo (moč in zavore ločeno), ta pa se na komande tudi odziva kot prava. Kako to zgleda v praksi bom predstavil s kratkim opisom ene vožnje. Vlak stoji na postaji. Strojevodja preveri, če je smer pogona nastavljena pravilno (naprej) ter vnese število in težo vagonov, nato pa preklopi na prvo stopnjo moči. Motor zarohni in čez kakšno sekundo se vlak začne premikati. Sprva počasi, potem vedno hitreje, pač odvisno, kako težak je vlak in kakšno moč ima lokomotiva. Ko se merilec toka (ki je največji pri speljevanju) po nekaj sekundah spusti pod rdeče območje, strojevodja preklopi na drugo stopnjo moči, motor ob prehodu zarohni, nato se umiri na nekoliko višjih obratih in vlak pospešuje hitreje. Čez nekaj časa strojevodja preklopi v tretjo in četrto stopnjo moči, kar ponovno spremlja značilen zvok motorja. Smo že izven postaje in hitrost se približuje omejitvi na tem delu proge - 40 km/h. Za enakomerno vožnjo pri tej hitrosti zadošča že moč prve stopnje in strojevodja zmanjša moč. Motor zmanjša vrtljaje in lokomotiva pelje dalje. Kmalu dosežemo prvi klanec (naklon klanca moramo zaenkrat vnesti ročno). Da bi vlak ohranil hitrost, strojevodja postopno preklopi na peto stopnjo moči in lokomotiva s polnim plinom vozi v klanec. Na drugi strani se prične blag spust. Sprva ni potrebno zavirati, ker zadošča že samo trenje. Strojevodja le prestavi ročico za moč v položaj prostega teka in vlak tiho drsi po progi. Ko postane klanec strmejši strojevodja začne zavirati. Najprej zniža tlak v glavnem zavornem vodu za 5 psi, kar povzroči, da začne vlak rahlo zavirati. Ker vlak ne upočasnjuje dovolj, strojevodja zniža tlak še za 10 psi. Ko se klanec konča, strojevodja ponovno dvigne tlak v zavornem vodu, ki ga začne polniti kompresor. Ta pa za delovanje potrebuje električno energijo zato dieselski motor ponovno poveča obrate (kar slišimo). Ko se tlak v zavornem vodu dvigne, zavore popustijo, kompresor se ugasne in motor gre ponovno v prosti tek. Ker se bližamo postaji, strojevodja pusti lokomotivo v prostem teku, vlak pa zaradi lastne teže vozi dalje. Hitrost se zaradi trenja le počasi zmanjšuje. Tik pred postajo strojevodja še enkrat zavre in vlak se ustavi na postaji. Če vam je opisani scenarij všeč, ga lahko doživite na maketi s pomočjo programa LocPanel.
Kot je rečeno v prejšnjem poglavju, potrebujemo upravljalnik za dve lokomotivi (ali dva ločena upravljalnika). Z enim upravljalnikom upravljamo moč lokomotive v koraki od 0 do 8, z drugim pa zavoro. Zavora lahko deluje na dva načina: kot vlakovna ali kot lokomotivska (neodvisna zavora). V prvem primeru z upravljalnikom upravljamo tlak v glavnem zavornem vodu v drugem pa direktno tlak v zavornih cilindrih lokomotive. Upravljalnikoma določimo naslove, ki ne pripadajo nobeni lokomotivi na maketi. Ukaze iz upravljalnikov namesto centrale prestreže PC računalnik, na katerem teče program LocPanel. Hitrost, smer in funkcije, ki smo jih nastavili na upravljalniku PC interpretira kot stopnjo moči oziroma tlak v zavornem sistemu. Iz teh podatkov na podlagi moči lokomotive, teže, trenutne hitrosti vlaka, strmine klanca in drugih fizikalnih parametrov izračuna sile, ki delujejo na vlak: sila pogona lokomotive vlak vleče, zavore in trenja ga zaustavljajo, na klancih pa sila teže deluje v smer klanca. Iz vsote vseh sil program izračuna trenutni pospešek ter iz njega novo trenutno hitrost. To se ponavlja vsakih 10 milisekund. Vsakič ko se hitrost spremeni, program pošlje centrali ukaz za spremembo hitrosti, ta pa jo posreduje dekoderju na lokomotivi. Program pošilja tudi druge ukaze kot na primer za različne zvočne učinke (delovanje dieselskega motorja, kompresorja, dinamične zavore, troblje...). Tako lokomotiva vozi z izračunano hitrostjo in se nasploh obnaša na enak način, kot bi se prava.
Namestitev je relativno preprosta, čeprav program ne vsebuje nobenega posebnega namestitvenega programa.
OPOZORILO: program je še v razvoju, zato je v meniju kar nekaj funkcij, ki še ne delujejo. Program je v celoti mišljen kot dispečerska panelna plošča za upravljanje s kretnicami in signalizacijo (od tod tudi ime), vendar je zaenkrat narejeno le upravljanje lokomotiv in delno upravljanje kretnic. Pred uporabo programa morate vaš računalnik povezati z Loconet omrežjem preko vmesnika (MS100 in drugi). Če tega še niste nikoli uporabljali, si preberite kratka navodila za namestitev komunikacijskega vmesnika. Lahko pa program poskusno zaženete tudi brez tega, če v splošnih nastavitvah odkljukate okence "Offline" Da bosta vožnja in zvok vaših lokomotiv res realistična, boste morali tudi ustrezno nastaviti dekoderje (program lahko poskusno zažene tudi brez tega). Zagon Program zaženete z dvoklikom na sam program oziroma na bližnjico na namizju. Odpre se prazno okno. V času zagona programa se inicializira COM (serijski) port, preko katerega program komunicira z Loconetom. Če, je kaj narobe, dobimo obvestilo o napaki. O reševanju težav si preberite nižje. Ob prvem zagonu se avtomatsko odpre okno s splošnimi nastavitvami, za njim pa še okno s seznamom lokomotiv. Okno s splošnimi nastavitvami omogoča celo vrsto nastavitev. Več o splošnih nastavitvah je opisano v poglavju o splošnih nastavitvah. Ob prvem zagonu programa boste morali spremeniti vsaj naslednje nastavitve: COM (serijski) port za komunikacijo z Loconeto-om. Privzeto je za komunikacijo nastavljen port COM1. Če imate vmesnik MS100 priključen na drug port, ga morate spremeniti. V okencu "COM Port" (levo zgoraj) izberete ustrezni port ali pa kar vtipkate njegovo ime. Ko potrdite izbrane nastavitve s klikom na gumb "OK", se izbrani COM port inicializira. Če vmesnika za komunikacijo nimate ali celo nimate nobenega prostega COM porta, pa bi program vseeno radi preizkusili, lahko odkljukate okence Offline pod okencem za COM port. V tem primeru bo program samo simuliral upravljanje lokomotive - vsi kazalci na zaslonu (hitrost, obremenitev, pritiski v zavornem sistemu...) bodo taki, kot morajo biti, le da program ne bo pošiljal ukazov lokomotivi. V oknu s seznamom lokomotiv urejamo lastnosti posameznih lokomotiv. Ob prvem zagonu je že vnesena ena lokomotiva z imenom "Default Loco". Njen privzeti naslov je 3, kar boste verjetno želeli spremeniti. Za urejanje lastnosti lokomotive kliknite dvakrat z miško na njeno ime. Odpre se okno z lastnostmi lokomotive. Naslov dekoderja je vpisan v tretji vrstici v okencu "Motorski nasl. / Motor Address" Izbiro potrdite s klikom na gumb "OK", nato pa še zaprete okno s seznamom lokomotiv s klikom na gumb "Zapri / Close". Več o urejanju seznama lokomotiv in njihovih lastnosti je opisano v poglavju urejanje seznama lokomotiv in funkcij. Ko ste nastavili začetne nastavitve se odpre glavno okno programa, ki je namenjeno risanju tirne situacije in upravljanju kretnic. Ker ta del programa še ni končan, zaenkrat navodila za uporabo niso na voljo. Lahko pa odpremo okna za upravljanje lokomotiv in pričnemo z vožnjo. Upravljanje lokomotiv Do oken za upravljanje lokomotiv pridemo preko menija "Pogled / View". Na volja sta dva tipa upravljalnikov: enostavni ("Simple Throttle") in realistični ("Realistic Throttle"). Zadnja opcija v meniju "Loconet Monitor" odpre okno, v katerem se izpisujejo vsa sporočila, ki se pretakajo po Loconetu. Loconet Monitor je namenjen odpravljanju težav in razvoju. Naenkrat je možno odpreti do 100 upravljalnikov. Enostavni upravljalnik (Simple Throttle) omogoča vodenje lokomotive enako kot z klasičnim upravljalnikom. V polje "Naslov / Address" vpišemo naslov lokomotive in pritisnemo gumb "Uporabi / Set", ki se po uspešni prijavi spremeni v "Sprosti / Rel.". Pod njim je drsnik za nastavljanje hitrosti, ki ima 100 stopenj. Če je drsnik selektiran (s klikom nanj) lahko hitrost spreminjamo tudi s tipkovnico: s puščicami gor/dol za korak 1 in tipkami "PageUp / PageDown" za 10 korakov. Tipki "Home" in "End" postavita hitrost na maksimalno oziroma nič. Pod drsnikom sta radijska gumba za spreminjanje smeri, še niže pa okence v katerem se izpisuje hitrost v obliki številke. Tudi tu lahko hitrost spreminjamo. V spodnjem delu so tipke za vklop/izklop funkcij dekoderja. Ko želimo končati ali izbrati nov naslov, pritisnemo gumb "Sprosti / Release" in ponovimo operacijo. Če je lokomotiva že izbrana na kakšnem drugem upravljalniku, nas program na to opozori (Sporočilo "Naslov je že v uporabi / Address already in use"), in nadaljuje s prijavo. Na ta način lahko lokomotivo upravljamo z dvema upravljalnikoma hkrati. Glavna značilnost programa je realistični upravljalnik. Ta omogoča (sam ali v povezavi z ročnim upravljalnikom) realistično upravljanje lokomotiv. Odpremo ga s klikom na "Realistični upravljalnik / Realistic Throttle" v meniju "Pogled / View". Za realistično upravljanje moramo odpreti (vsaj en) realistični upravljalnik, v njem izbrati lokomotivo in klikniti na gumb "Uporabi/Set". Sam zagon programa ni dovolj.
Okno upravljalnika je razdeljeno na tri dele. V zgornjem delu so podatki o izbrani lokomotivi in naslovih ročnega upravljalnika. V srednjem delu je vrstica s fizikalnimi parametri, ki povzročajo sile, ki delujejo na vlak (število vagonov in njihova obtežba ter strmina klanca). V spodnjem delu pa je upravljalni del z drsniki za hitrost, zavoro in gumbi za funkcije ter številčni in grafični prikaz parametrov vožnje (hitrost, obremenitev, zavorni tlaki...). Parametri so zaenkrat v enotah, ki v rabi na ameriških železnicah (teža v tonah, moč v konjskih silah, hitrost v miljah na uro, pritisk v PSI (funti na kvadratno inčo). V prihodnosti bodo vsaj operativne vrednosti tudi v evropskih enotah. V prvi vrstici sta naslova, ki ju program uporablja za upravljanje s pomočjo ročnih upravljalnikov (DT400 ali drugi). Če želimo lokomotivo upravljati z ročnim upravljalnikom, potrebujemo upravljalnik z dvema gumboma (ali dva ločena upravljalnika):
Če program uporabljamo brez ročnega upravljalnika (torej samo iz računalnika), lahko kot naslova za "Moč / Throttle" in "Zavore / Brake" vpišemo poljubni vrednosti, ki nista uporabljeni na nobeni lokomotivi. Izbira in menjava lokomotiv Pod naslovi ročnih upravljalnikov je okvirček z izbirnikom lokomotiv, gumbi za urejanje lastnosti in podatki o lokomotivi. Z izbirnikom (padajočim menijem) izberemo eno od lokomotiv, ki smo ji prej definirali v seznamu lokomotiv (ob odprtju novega realističnega upravljalnika je privzeto izbrana prva lokomotiva v seznamu). Ob izbiri lokomotive se vzpostavi začetno stanje lokomotive (katere funkcije so prižgane, katera zavora je izbrana...). Šele ko izbrano lokomotivo uporabimo (z gumbom "Uporabi / Set"), njene naslove sporočimo centrali ter dekoderju pošljemo ukaze za nastavitev hitrosti in funkcij. Do tega trenutka program na lokomotivo nima nobenega vpliva. Če se lokomotiva giblje, jo program ob začetku uporabe ustavi in nastavi funkcije skladno z nastavitvami v programu. Če kasneje lokomotivo sprostimo (z gumbom "Sprosti / Rel.", program lokomotivo ponovno ustavi, stanje funkcionalnosti pa ostane nespremenjeno. Program lokomotivo ustavi iz varnostnih razlogov, saj v času ko je sproščena nimamo nadzora nad njo in bi lahko prišlo do trčenja ali druge nesreče. Če zatem ponovno kliknemo na gumb "Uporabi / Set", bomo lokomotivo prevzeli v natanko takšnem stanju, kot smo jo zapustili - če so bile na primer ob sprostitvi luči prižgane, bodo ostale ves čas prižgane, tudi ko lokomotivo ponovno uporabimo. Na ta način lahko z enim ročnim upravljalnikom upravljamo (vendar ne hkrati) več lokomotiv: za vsako odpremo svoje okno realističnega upravljanima in v njem izberemo drugo lokomotivo, vendar jo ne uporabimo. Vsem realističnim upravljalnikom določimo isti par naslovov ročnega upravljalnika. Nato z gumbom "Uporabi / Set" v oknu enega od realističnih upravljalnikov uporabimo to lokomotivo. Ko želimo upravljati drugo lokomotivo, prvo parkiramo na primernem mestu (postaja, stranski tir...) in jo v oknu njenega realističnega upravljalnika sprostimo (gumb "Sprosti / Rel."). Nato lahko uporabimo katerokoli drugo lokomotivo z istim ročnim upravljalnikom, tako da v ustreznem oknu realističnega upravljalnika kliknemo na gumb "Uporabi / Set". Ko se želimo vrniti na upravljanje prve lokomotive ponovimo postopek in ponovno prevzamemo prvo lokomotivo, ki nas počaka, tako kot smo jo zapustili (razen, da je popolno zavrta, kot bi tudi sicer bila prava lokomotiva v taki situaciji). Pod izbirnikom sta gumba za urejanje lastnosti in dodajanje nove lokomotive. Oba gumba omogočata urejanje lastnosti oziroma dodajanje enako kot v seznamu lokomotiv z nekaj manjšimi izjemami:
V prihodnosti bo možno obstoječi lokomotivi začasno dodati v priprego še eno lokomotivo iz seznama lokomotiv. Število in teža vagonov ter strmina klanca V srednjem delu so podatki o številu in teži vagonov ter strmini klanca. Število in teža vagonov vplivata na vozne lastnosti (teža vlaka, kotalni upor...) pa tudi na obnašanje zavor (zaostanek pri polnjenju zavornega voda), tako da lastnosti ne bodo enake, če imamo štiri prazne ali en poln vagon, čeprav je teža enaka. Teža vagonov ni absolutna vrednost, ampak je izražena v procentih nosilnosti. Celotna teža vagona je teža praznega + procent nosilnosti vagona. Število in težo (procent polnosti) lahko spreminjamo na tri načine:
V splošnih nastavitvah lahko spremenimo še nekatere parametre, ki pa veljajo za cel sistem. V skupini nastavitev "Dinamika vlaka / Train Dynamics" lahko nastavimo poprečno težo praznega vagona ("Poprečna teža praznega vagona / Empty Car Weight"), nosilnost poprečnega vagona ("Poprečna neto nosilnost vagona / Net Car Load") in število osi tipičnega vagona ("Poprečno število osi vagona / Axels Per Car"). Strmino klanca določimo v okencu "Klanec / Grade". Pozitivna številka vedno pomeni vzpon v smeri gibanja lokomotive naprej. Če se torej lokomotiva giblje naprej in je strmina pozitivna bo šla navzgor, če se giblje nazaj pa navzdol. Če je strmina negativna bo ravno obratno. Upravljanje moči V spodnjem delu okna sta drsnika za upravljanje moči in zavor ter različni indikatorji. Moč lokomotive upravljamo z levim drsnikom v stopnjah od 0 do 8, pri čemer stopnja 8 pomeni polno moč, ki smo jo vnesli pri podatkih o lokomotivah, ostale stopnje pa proporcionalno nižjo moč. V prihodnosti bo možno število stopenj določiti programsko za vsako lokomotivo posebej od 0 do 100, kar bo omogočalo tudi realistično vožnjo evropskih dieselskih in električnih lokomotiv. Moč lokomotive lahko upravljamo tudi z gumbom na upravljalniku, ki smo ga prijavili v okencu "Moč / Throttle" v zgornji vrstici. Več o tem.... Pri tem se vrednosti na obeh upravljalnikih (ročnem in na zaslonu) spreminjata sinhronizirano - če premaknemo gumb na ročnem upravljalniku, se bo ustrezno popravila tudi vrednost na drsniku in obratno. Nastavljeno moč lahko preberemo na številčnem indikatorju nad drsnikom, označenim z "Moč / Pwr". Desno od drsnika za moč je grafični indikator za obremenjenost motorja, nad njim pa je številčna vrednost označena z "Amperi / Amps". Nad določeno obremenitvijo postane grafični indikator rdeč, kar pomeni, da bi bil v resničnosti motor preobremenjen. Poleg indikatorja za obremenjenost motorja je rdeča lučka, ki se prižge, kadar je moč prevelika in kolesa "zdrsujejo". Program za pospeševanje avtomatsko uporabi samo tisto moč, ki je pod mejo zdrsavanja. Ko lokomotivo poženemo se lučka vedno prižge za kratek hip, kar je normalno. Če pa gori dalj časa, pomeni, da pretiravamo s plinom. POZOR: ta indikator nima nobene zveze z dejanskim zdrsavanjem koles pri modelnih lokomotivah, pač pa pomeni izračunano vrednost, pri kateri bi prava lokomotiva s takimi lastnostmi in pri tako moči začela zdrsavati. Pod drsnikom za moč sta radijska gumba za preklop smeri pogona. Smer pogona lahko spreminjamo tudi na ročnem upravljalniku, ki upravlja moč, tako kot bi spreminjali smer vožnje. POZOR: smer pogona ni isto kot smer gibanja. Smer pogona določa v katero smer bo usmerjena pogonska sila oziroma navor. Če je ta usmerjena v nasprotno smer, kot se giblje lokomotiva, bo lokomotiva (ob zelo povečani obremenitvi motorja) najprej zmanjšala hitrost na nič, šele nato se bo začela gibati v želeno smer. Trenutno smer gibanja kaže puščica ob indikatorju hitrosti na desni strani okna. Trenutna verzija programa dopušča spremembo smeri pogona ne glede na hitrost lokomotive, kar ni povsem prototipno, zato bo morda v prihodnosti vgrajena omejitev, da bo mogoče smer pogona prestaviti le v mirovanju. Desno od radijskih gumbov za smer je indikator "motorja". Če pri izbrani lokomotivi aktivirate funkcionalnost "Vklop motorja / Motor On/Off", se bo na tem mestu pojavila ikona ključka. Če je ikona rdeča, je motor ugasnjen, komande za moč in zavoro ne delujejo in lokomotiva je popolnoma zavrta. Motor vžgemo s funkcijsko tipko, ki je pripisana funkcionalnosti "Vklop motorja / Motor On/Off" (privzeto je to F7, spremenimo pa jo lahko v seznamu funkcionalnosti). Pri tem oživijo tudi vse komande. Če motor ugasnem med vožnjo, se lokomotiva takoj ustavi. Zavore upravljamo z desnim drsnikom v spodnjem delu okna. Podobno kot pri moči lahko zavore upravljamo tudi z gumbom na upravljalniku, pri čemer se vrednosti na obeh upravljalnikih (ročnem in na zaslonu) spreminjata sinhronizirano. Program omogoča zaviranje z vlakovno ali lokomotivsko zavoro, vendar ne z obema hkrati. Začetni tip zavore lahko nastavimo v lastnostih lokomotive. Kasneje pa tip zavore izberemo z radijskima gumboma pod drsnikom za upravljanje zavor ali s funkcijsko tipko, ki je pripisana funkcionalnosti "Tip zavore / Brake Type". (privzeto je to F12, spremenimo pa jo lahko v seznamu funkcionalnosti). Lokomotivska zavora deluje neposredno na (in samo na) zavore lokomotive, zato jo uporabljamo pri vožnji same lokomotive ali ranžiranju nekaj vagonov. Z drsnikom neposredno določamo pritisk zraka v zavornih cilindrih v korakih po 10 (številčno vrednost vidimo nad drsnikom pod napisom "Zavora [psi] / Lap [psi]" ). Večji kot je tlak, večji je zavorni učinek (vse seveda odvisno od teže lokomotive in faktorja adhezije). Najvišji možni tlak, ki ga lahko še uporabimo je določen z nastavitvijo "Maksimalni tlak v zavornem cilindru / Max Loco Brake Cylinder Preasure", faktor adhezije pa z nastavitvijo "Faktor zaviranja lokomotive / Loco Braking Factor". Obe nastavitvi se nahajata med splošnimi nastavitvami v skupini "Dinamika vlaka / Train Dynamics". Pri uporabi vlakovne zavore z drsnikom (oziroma z gumbom upravljalnika) nastavimo tlak v glavnem zavornem vodu (številčno vrednost vidimo nad drsnikom pod napisom "Zavora [psi] / Lap [psi]"). Desno od drsnika vidimo na črnem grafičnem indikatorju dejanski tlak v glavnem zavornem vodu (nad njim pa še številčno vrednost pod napisom "Tlak [psi] / Pipe [psi]), na zelenem indikatorju pa dejanski tlak v zavornih cilindrih, ki nam hkrati kaže zavorni učinek. Pred začetkom vožnje moramo vlak odvreti, tako da dvignemo tlak v glavnem zavornem vodu na nazivno vrednost Pri tem ni potrebno ves čas ročno vrteti gumba, ampak je dovolj, da tlak dvignemo za nekaj stopenj in glavni zavorni vod se bo avtomatsko napolnil do nazivne vrednosti. Ko se tlak v glavnem zavornem vodu dvigne na nazivno vrednost (odvisno od dolžine vlaka lahko to traja nekaj časa), so zavore odvrte in vlak pripravljen na vožnjo. Ko želimo zavirati, znižamo tlak v glavnem zavornem vodu za 5-10 psi. Razlika v tlaku se bo prenesla v zavorne cilindre in vlak bo začel počasi zavirati. Tudi pri tem je hitrost zniževanja tlaka odvisna od dolžine vlaka. Če želimo zavreti še bolj, dodatno znižamo tlak v glavnem zavornem vodu. Če se na grafičnem indikatorju pokaže rdeče območje, pomeni, da je nadaljnje zniževanje tlaka nesmiselno, saj je v zavornih cilindrih dosežen maksimalni tlak in močnejše zaviranje ni možno. Ko želimo vlak odvreti, ponovno dvignemo nastavitev za nekaj stopenj in prične se polnjenje glavnega zavornega voda. Postopno popuščanje zavor ni možno! Vlakovna zavora omogoča postopno povečevanje zavornega učinka, popusti pa naenkrat. Poleg tega ni možno učinkovito zavirati dokler se glavni zavorni vod ne napolni, kar pomeni, da lahko po nekajkratnem zaporednem zaviranju in odviranju ostanete "brez zraka" (brez zavor) in vlaka ne morete več ustaviti. Nazivni tlak zavornega sistema nastavimo v polju Standardni tlak v zavornem sistemu nastavimo z nastavitvijo "Standardni tlak v zavornem sistemu / Standard Brake System Preasure" v skupini splošnih nastavitev "Dinamika vlaka / Train Dynamics"). Funkcijske tipke Desno od upravljalnega dela so funkcijske tipke, s katerimi lahko vklapljamo določene funkcionalnosti dekoderjev (koncept funkcionalnosti je predstavljen v nadaljevanju). Ker lahko funkcijske tipke uporabljamo tudi na ročnih upravljalnikih, program poskrbi za sinhronizacijo. Za funkcije 0 do 8 program poskrbi, da je stanje funkcij na vseh upravljalnikih (za moč, za zavoro in upravljalniku na zaslonu) enako. Za funkcije 9 do 12 pa to ni mogoče, saj vsak upravljalnik to stanje drži samo v svojem spominu. Pri teh funkcijah prvi pritisk na eno od tipk F9 do F12, registrira trenutno stanje (pri čemer računalnik zapiska), vsi nadaljnji pritiski pa stanje tiste funkcije samo menjajo pri čemer stanje na zaslonu upravljalnika ni enako stanju, ki ga vzdržuje program. DCC standard omogoča upravljanje dodatnih funkcij dekoderja (luči, zvok) preko funkcijskih tip, ki jih ima vsak upravljalnik. Dekoderju v lokomotivi pa je možno nastaviti, kaj posamezna funkcija pomeni. Pri klasičnem digitalnem vodenju torej z enim upravljalnikom upravljamo eno lokomotivo in poleg hitrosti ter smeri upravljamo tudi s funkcijami. Pri uporabi realističnega upravljanja s pomočjo programa LocPanel pa je zadeva nekoliko bolj zapletena, saj tu lokomotivo vodimo z dvema upravljalnikoma (in po želji še z upravljalnikom na zaslonu), ki imata vsak svoj nabor funkcijskih tipk. Po drugi strani pa program v primeru ločenega motorskega in zvočnega dekoderja upravlja dva različna dekoderja. Zaradi tega mora programu vse vhodne podatke o funkcijah sinhronizirati, izhodne pa mora usmerjati na ustrezni dekoder. En od problemov DCC standarda je tudi, da pomen posameznih funkcij ni določen. V nekaterih okoljih sicer velja nekakšen dogovor, kaj pomenijo posamezne funkcije (npr. v ZDA je F0 običajno luč, F1 zvonec, F2 troblja in F8 utišanje zvokov), kljub temu pa lahko vsakdo nastavi na dekoderju svoje pomene - v kolikor to dekoder dopušča. Tu pa naletimo na drug problem, da je zmožnost kombiniranja oziroma mapiranja funkcijskih tipk (F0-F12) z funkcionalnostmi dekoderja (luč spredaj, luč zadaj, zvok A, zvok B) običajno precej omejena. Če na primer želimo na vseh dekoderjih utišanje zvoka nastaviti na F8, bomo morda ugotovili, da je na nekaterih dekoderjih utišanje zvoka možno mapirati le funkcije F0 do F5. Da bi se izognili vsem tem težavam, program omogoča tudi precej kompleksno napredno nastavitev mapiranja funkcij, tako da program loči vhodne ukaze (pritisk na tipko) od izhodnih (pošiljanje funkcijskih ukazov dekoderju), oboje pa povezujejo tako imenovane funkcionalnosti. Funkcionalnosti torej predstavljajo opravila, ki jih z lokomotivo želimo početi (npr. prižiganje luči ali vklop hupe). Vsaki funkcionalnosti običajno pripišemo neko funkcijsko tipko na upravljalniku, s katero funkcionalnost vklapljamo in izklapljamo, po drugi strani pa sekvenco ukazov, ki jih program pošlje dekodejema. Kar pa je razumevanje in delo s funkcionalnostmi za začetnika morda težje razumljivo, program omogoča tudi enostavno mapiranje funkcij. Vrsto mapiranja lahko določimo vsaki lokomotivi posebej. Enostavno mapiranje izberemo tako, da razkljukamo okvirček "Napredno / Advanced" desno od napisa "Mapiranje funkcionalnosti / Function Map". Enostavno mapiranje funkcij Enostavno mapiranje deluje tako, da katerikoli ukaz za spremembo funkcije (to je pritisk na funkcijsko tipko) iz kateregakoli upravljalnika program pošlje nespremenjen motorskemu in zvočnemu dekoderju (če ga imamo). Napredno mapiranje funkcij Napredno mapiranje funkcij z uporabo
funkcionalnosti deluje tako, da ob pritisku na funkcijsko tipko na
upravljalniku program ugotovi, kateri funkcionalnosti pripada in spremeni
njen status (vklopljena / izklopljena). Nato program dekoderjema pošlje
sekvenco ukazov, ki so definirani za vklop oziroma izklop te
funkcionalnosti. Napredno mapiranje funkcij omogoča:
Posameznim funkcionalnostim običajno pripišemo neko funkcijsko tipko na upravljalniku, s katero funkcionalnost vklapljamo in izklapljamo. To storimo v oknu "Lastnosti funkcionalnost / Function properties", ki ga prikličemo s klikom na gumb "Uredi / Edit" v seznamu funkcionalnosti. Ta nastavitev velja za vse lokomotive. Če določene funkcionalnosti ne želimo uporabljati ali pa jo želimo samo začasno izklopiti, jo lahko deaktiviramo. Aktivnost funkcionalnosti pomeni, da se bodo ukazi za vklop ali izklop poslali dekoderjem, neaktivnost pa, da se ne bodo, oziroma da program te funkcionalnosti ne bo upošteval. Aktivna funkcionalnost pa je lahko vklopljena (dekoderjem se pošljejo ukazi za vklop) ali izklopljena (dekoderjem se pošljejo ukazi za izklop), kar spreminjamo s pritiskom na funkcijsko tipko. Naj to ponazorim na primeru funkcionalnosti luči. Če luči deaktiviramo, jih ne bomo mogli ne prižigati, ne ugašati. Če pa so luči aktivne, bomo s pritiskom na izbrano funkcijsko tipko funkcionalnost vklopili in program bo dekoderjema poslal ustrezne ukaze za vklop luči, ko pa jih bomo s pritiskom na tipko ugasnili, bo poslal ukaze za izklop. Aktivnost posameznih funkcionalnosti lahko določamo na dveh nivojih: za celoten sistem ter za posamezno lokomotivo. Posamezni funkcionalnosti lahko na nivoju celotnega sistema določimo, da je vedno aktivna, vedno neaktivna (onemogočena) ali celo skrita. To storimo v oknu "Lastnosti funkcionalnost / Function properties", ki ga prikličemo s klikom na gumb "Uredi / Edit" v seznamu funkcionalnosti. Ostalim funkcionalnostim, ki jih nismo omejili na sistemskem nivoju, pa aktivnost določamo v okvirčku "Mapiranje funkcionalnosti / Function Map" znotraj okna za urejanje lastnosti lokomotiv. Nekatere funkcionalnosti, ki so tesno povezane z delovanjem programa (npr. prižiganje in ugašanje motorja) so v program vgrajene in jih ni mogoče zbrisati. Nekatere med njimi so namenjene samo vklaplanju in izklaplanju določenih sistemskih funkcij (npr. teža vagonov) in vse kar lahko storimo, je da jim določimo funkcijsko tipko. Druge so spet namenjene samo pošiljanju določenih ukazov dekoderjem brez sodelovanja operaterja (taka je funkcionalnost za vklop kompresorja, ki ga lahko vklopi samo program). Tem funkcijam ne moremo pripisati funkcijske tipke. Ostalim pa lahko pripišemo tako funkcijsko tipko s katero funkcionalnost prožimo, kot tudi ukaze, ki jih funkcionalnost pošlje dekoderjem. Vgrajene funkcionalnosti so:
Poleg vgrajenih funkcionalnosti lahko uporabnik definira svoje lastne funkcionalnosti. Vse so vhodno-izhodne, kar pomeni, da jim lahko pripišemo funkcijsko tipko s katero funkcionalnost prožimo, kot tudi ukaze, ki jih funkcionalnost pošlje dekoderjem. Nekatere "uporabniške" funkcionalnosti so v programu že definirane, lahko pa jih uporabnik po želji tudi zbriše.
Vsem funkcionalnostim je potrebno pred uporabo definirati sekvence ukazov za vklop in izklop funkcije na dekoderju. Priložena testna lokomotiva ima že vnesene najbolj običajne ukaze. Delo s funkcionalnostmi Prvi korak pri delu s funkcionalnostmi je v seznamu funkcionalnosti poiščemo ustrezno funkcionalnost oziroma jo ustvarimo na novo, če je še ni. Seznam funkcionalnosti se nahaja v pogovornem oknu "Seznam lokomotiv in funkcionalnosti", ki je opisano v naslednjem poglavju. Za urejanje obstoječe funkcionalnosti pritisnemo gumb "Uredi / Edit" pod spodnjim seznamom, za dodajanje nove pa gumb "Nova / New". V oknu za urejanje funkcionalnosti najprej določimo ime funkcionalnosti ali spremenimo starega. Nato nastavimo status, pri čemer lahko funkcionalnost onemogočimo, jo celo skrijemo ali pa jo označimo kot vedno aktivno. Če želimo status funkcionalnosti indivudalno določati pri posameznih lokomotivah izberemo eno od opcij "Privzeto aktivna / Default Active" ali "Privzeto neaktivna / Default Inactive". V tem primeru nas bo program ob zaključku urejanja lastnosti nove funkcionalnosti vprašal, ali želimo uporabiti privzeti status (privzeto aktivna ali privzeto neaktivna) za vse obstoječe lokomotive. Če bomo odgovorili pritrdilno, se bo vsem lokomotivam dodal privzeti status, ki smo ga izbrali, sicer pa bo status nove funkcionalnosti povsod neaktiven. Nazadnje izmed prostih funkcijskih tipk izberemo tisto, s katero želimo izbrano funkcionalnost upravljati. Vse te nastavitve bodo veljale za ves sistem. Programu je že priložen nabor najpogosteje uporabljanih funkcionalnosti in če vam ta nabor zadostuje boste morda v seznamu funkcionalnosti želeli le drugače razporediti funkcijske tipke. V drugem koraku pa moramo za vsako funkcionalnost, ki jo želimo uporabljati vsem lokomotivam definirati sekvence ukazov, ki naj jih program pošlje dekoderjem ob vklopu oziroma izklopu funkcionalnosti. Poleg tega lahko določimo še, ali naj bo funkcionalnost ob zagonu (to je ob izbiri lokomotive v realističnem upravljalniku) vklopljena ali ne. Kako vnesemo vklopne in izklopne sekvence ter podatek o začetnem stanju funkcionalnosti je podrobneje navedeno v poglavju Mapiranje funkcionalnosti. Ker je vnašanje ukaznih sekvenc zamuden posel, svetujem, da (če imate večino dekoderjev sprogramiranih približno enako) najprej uredite nastavitve za eno lokomotivo, nato pa preostale lokomotive samo skopirate in jim spremenite le imena ter naslove dekoderjev.
Seznam lokomotiv in funkcionalnosti Pred uporabo vsake lokomotive moramo njene podatke vnesti v program. Lastnosti lokomotiv in njihovih funkcionalnosti urejamo v pogovornem oknu "Seznam lokomotiv in funkcionalnosti / Roster & Functions", ki ga odpremo v meniju "Uredi / Edit" -> "Seznam lokomotiv in funkcionalnosti / Roster & Functions".
Pogovorno okno vsebuje dva seznama: seznam lokomotiv zgoraj in seznam funkcionalnosti spodaj. Pod vsakim seznamom so gumbi za manipulacijo s seznamom. V seznamu lokomotiv vidimo podatke o lokomotivah: Ime lokomotive, motorski naslov, tip zvočnega dekoderja in njegov naslov (če obstaja). Pod seznamom pa so gumbi:
V seznamu funkcionalnosti vidimo podatke o funkcionalnostih: Ime funkcionalnosti, opis vgrajene funkcije (če je ta definirana) in funkcijsko tipko, ki upravlja to funkcionalnost. Z ikono pa je označen sistemski status funkcionalnosti (pomen ikon je naveden kasneje). Pod seznamom pa so gumbi:
Urejanje lastnosti funkcionalnosti Seznam funkcionalnosti je sicer v spodnjem delu okna, ker ga običajno redkeje rabimo, vendar pa vpliva na na lastnosti vseh lokomotiv, zato si ga bomo ogledali najprej. Ko kliknemo na gumb "Uredi / Edit" pod seznamom funkcionalnosti ali pa dvakrat kliknemo na izbrano funkcionalnost, se odpre novo pogovorno okno "Lastnosti funkcionalnosti / Function Properties".
V njem vidimo naslednje nastavitev:
Ko kliknemo na gumb "Uredi / Edit" pod seznamom lokomotiv ali pa dvakrat kliknemo na izbrano lokomotivo, se odpre novo pogovorno okno "Lastnosti lokomotive / Loco Properties".
Okno je razdeljeno na tri dele. V zgornjem delu so generalne nastavitve:
V srednjem delu so v okvirčku z naslovom Zvok / Sound nastavitve v zvezi z zvokom. Izbira nastavitve se spreminja glede na izbrano vrsto zvočnega dekoderja.
V spodnjem delu pogovornega okna je izbira
načina mapiranja funkcionalnosti (Mapiranja funkcionalnosti / Function Map).
Če je izbrano napredno mapiranje, vidimo v seznamu funkcionalnosti njihove podatke: Ime funkcionalnosti, kratica vgrajene funkcije (če je ta definirana), funkcijsko tipko, ki upravlja to funkcionalnost, začetno stanje funkcionalnosti ter vklopno in izklopno sekvenco ukazov. Z ikono pa je označen lokalni status funkcionalnosti in pomeni:
Z dvoklikom na ime funkcionalnosti v seznamu funkcionalnosti lokomotive odpremo novo pogovorno okno z imenom "Mapiranje funkcionalnosti / Function map".
Nastavimo lahko naslednje nastavitve:
Sekvenca ukazov je običajen niz znakov, ki pa mora zadoščati nekaterim pravilom. Posamezen ukaz tvorijo trije deli: črka M ali S, številka med 0 in 12 ter znak + ali -.
Primeri veljavnih ukazov so: M0+ (prižgi funkcijo 0 na motorskem dekoderju), S12- (ugasni funkcijo 12 na zvočnem dekoderju). Posamezni ukazi v sekvenci so med seboj
ločeni z vejicami brez presledkov. Primer veljavne sekvence ukazov je: Ob vsakem pritisku ene od funkcijskih tipk program pregleda spisek vseh aktivnih funkcionalnosti in izvede sekvence ukazov za vklop oziroma izklop funkcionalnosti - pač odvisno od statusa posamezne funkcije. Izračunano stanje funkcij posameznega dekoderja shrani kot vmesni rezultat in če se novo stanje funkcij razlikuje od prejšnjega, ga pošlje dekoderju. Zaradi takega obnašanja je zelo pomemben vrstni red funkcionalnosti in ukazov znotraj njih. Če se ukaz za vklop/izklop iste funkcije pojavi v več sekvencah, prevlada tisti, ki je naveden kasneje. Splošne nastavitve, ki veljajo za vas sistem urejamo v pogovornem oknu "Splošne nastavitve / General Setting", ki ga odpremo v meniju "Uredi / Edit" -> "Splošne nastavitve / General Setting".
Okno je razdeljeno v tri dele. Levo zgoraj so nastavitve v zvezi z Loconetom oziroma povezavo programa z DCC centralo:
Desno zgoraj so uporabniške preference:
V spodnjem delu pa so fizikalne lastnosti, ki vplivajo na dinamiko gibanja vlaka. Priporočam, da razen števila osi, nosilnosti in teže praznega vagona ter morda standardnega tlak v zavornem sistemu ne spreminjate nastavitev:
Shranjevanje nastavitev Če smo karkoli spreminjali v seznamu lokomotiv in funkcionalnosti, nas program ob izhodu vpraša, kaj želimo shraniti. Če kliknemo na gumb "Da / Yes" bodo shranjene tiste nastavitve, ki so odkljukane. Če kliknemo na "Ne / No" ne bo shranjeno nič, če pa kliknemo na "Nazaj / Back" se bomo vrni nazaj v program.
Če ob zagonu programa dobite sporočilo o napaki pri odpiranju COM porta je več možnosti:
Če poskusu selektiranja lokomotive v enem od oken za krmiljenje slišite serijo piskov ali se nič ne zgodi, preverite, če je komunikacija med programom in Loconetom vzpostavljena. V meniju "View" kliknite na "Loconet Monitor". Ko se odpre okno, zavrtite gumb na vaši centrali ali ročnem upravljalniku. V oknu se mora izpisati serija sporočil. Če se ne zgodi nič, je nekaj narobe v komunikaciji s postajo.
Priprava sistema in dekoderjev Namestitev vmesnika za komunikacijo z LocoNetom Za komunikacijo računalnika z centralo preko LocoNeta potrebujete enega od vmesnikov:
Program je trenutno preizkušen le z MS100, verjetno pa bi deloval tudi z drugimi vmesniki v MS100 načinu. Ko bom dobil na test Locobuffer, bom program prilagodil tudi tem vmesnikom. Vsi vmesniki imajo na eni strani 6 polni RJ12 telefonski konektor, kamor priključimo LocoNet, na drugi strani pa tako ali drugače izveden (s kablom ali z direktnim vtičem) priključek za serijski (COM) ali USB port na računalniku. MS100 ima presenetljivo 25 polni konektor, za katerega rabimo adapter za priključitev na običajni 9 polni serijski vmesnik na računalniku (adapter se bi moral dobiti v trgovinah z računalniško opremo, vendar bo treba morda malo iskanja, ker 25 polni konektorji že dolgo niso več v rabi). Serijski kabel priključimo na prost serijski (COM) port. Poleg tega, da mora biti port fizično prost, ga ne sme uporabljati noben drug gonilnik (na primer za modem) ali drug program za komunikacijo (na primer JMRI). Privzeto je program nastavljen za uporabo porta COM1, lahko ga pa spremenite v splošnih nastavitvah. Če ob zagonu programa dobite sporočilo o napaki pri odpiranju COM porta, si lahko pomagate z navodili v poglavju o reševanju težav. Nastavitev ročnega upravljalnika Na ročnih upravljalnikih Digitrax DT400 je priporočljivo izklopiti tako imenovan 'balistični' način - to je način pri katerem ob hitrem zasuku gumba upravljalnik spremeni hitrost mnogo bolj, kot pa je bil kot zasuka, oziroma da se hitrost vlaka spremeni mnogo bolj, če gumb zavrtimo hitro, kot če gumb zavrtimo počasi. To lastnost spremenimo s tipko "sel". Ko se pokaže napis Op#01=x01 (namesto 01 za x je lahko tudi kaj drugega), zavrtimo enega od gumbov, da bo vrednost za x enaka 00. Nato pritiskate tipko "Enter" dokler se ne vrnete v običajni način delovanja. Natančna navodila so v priročniku za začetni komplet SuperChief na strani 106, tabela vseh vrednosti, ki lahko nastopajo za x pa na strani 108. Nastavitev motorskega dekoderja Pred uporabo programa je potrebno spremeniti nekatere parametre v motorskem dekoderju (vožnja je možna tudi brez sprememb, le realističnega učinka ne bo). Ker je pospeševanje in zaviranje vlaka krmiljeno programsko (iz PCja), mora biti hitrost vlaka odvisna samo od parametrov, ki jih nastavimo v programu (moč, zavore, število in teža vagonov, klanec) in ne od voznih lastnosti lokomotive in stanja tirov.
S tem je motorski del lokomotive pripravljen in vožnja se lahko začne. Zvok bistveno pripomore k avtentičnosti vožnje. Pri običajni vožnji lokomotive z zvočnim dekoderjem se število vrtljajev (kot jih slišimo) in hrupnost povečujeta s hitrostjo po neki lestvici, kar pa ne ustreza realnosti. V realnosti so zvočni učinki sorazmerni z močjo motorjev, ki je največja takrat, ko lokomotiva pospešuje (se pravi pri nizki hitrosti), ko pa vlak doseže končno hitrost ter ob ustavljanju pa je motor komaj slišen (razen kadar deluje kompresor za polnjenje zavornega voda ali je vklopljena dinamična zavora). Za pravilno delovanje moramo pri nastavitvah upoštevati naslednje:
Za uvajanje vzpodbudo in konkretne informacije o dinamiki gibanja vlakov ter delovanju zavor se iskreno zahvaljujem kolegu Darku Pahič Szabu ter vsem drugim, ki so mi kakorkoli svetovali in mi pomagali.
Kontaktne informacije: tel. dopoldne: (01) 2003 444, el. pošta: uros.kunaver@ctk.uni-lj.si |
||||||||
|
Interna / Internal - funkcionalnosti s tem statusom je namenjena samo vklaplanju in izklaplanju
določenih sistemskih funkcij (npr. teža vagonov). Statusa interne
funkcionalnosti se ne da spreminjati.
Skrita / Hidden - funkcionalnost s tem
statusom je vedno neaktivna in je v nastavitvah lokomotiv sploh ne
vidimo. Neko funkcionalnosti skrijemo, kadar se odločimo, da jo sploh ne
bomo uporabljali jo pa ne moremo brisati (ker je vgrajena) ali ne želimo
brisati.
Onemogočena / Disabled - funkcionalnost s tem statusom je vedno
neaktivna, v nastavitvah lokomotiv pa je označena z enako ikono. Neko
funkcionalnost onemogočimo, kadar jo želimo začasno izklopiti za ves
sistem naenkrat.
Privzeto neaktivna / Default Inactive -
aktivnost funkcionalnosti lahko spreminjamo za vsako lokomotivo posebej,
pri novih lokomotivah pa bo funkcionalnost privzeto neaktivna. V primeru
kreiranja nove funkcionalnosti bo ta pri vseh lokomotivah privzeto
neaktivna.
Privzeto aktivna / Default Active -
aktivnost funkcionalnosti lahko spreminjamo za vsako lokomotivo posebej,
pri novih lokomotivah pa bo funkcionalnost privzeto aktivna. V primeru
kreiranja nove funkcionalnosti bo ta pri vseh lokomotivah privzeto
aktivna.
Vedno aktivna / Always Active - funkcionalnost je vedno aktivna in je ni
mogoče izklopiti. Vedno aktivna je na primer vgrajena funkcionalnost
Privzeto / Default, ki je vedno na prvem mestu in se ji statusa ne da
spreminjati.
- Funkcionalnost je aktivna.
